Nekoč sta živela mož in žena, ki sta imela kozla in ovna.
Nekega dne je mož rekel ženi: "Poslušaj, draga, kaj ko bi se znebila kozla in ovna, le v napoto sta. Cel čas samo jesta in prav nič ne prispevata."
"V redu," se je strinjala žena.
In tako je mož stopil do kozla in ovna ter ju spodil. "Bejšta," je rekel, "in ne prikažita se več."
Oprtala sta si bisago in šla. Hodila sta in hodila, ko sta nenadoma sredi polja zagledala volčjo glavo.
Glavo sta spravila v bisago in nadaljevala. Ko se je začel spuščati mrak, sta v daljavi videla, da nekdo kuri ogenj.
"Pojdiva tja," je rekel kozel, "da bova na toplem prenočila. Če ostaneva na planem, naju bodo še volkovi pojedli." In sta šla.
A ko sta prišla, glej ga zlomka! – volkovi so bili tisti, ki so kurili ogenj. Kuhali so si enolončnico.
"Dober večer, mladi fantje, in dober tek!" je s tresočim glasom rekel kozel.
"Dober večer g. Kozel in g. Oven! Ravno si kuhamo enolončnico, pridita in se nam pridružita, potem vaju bomo pa oba pojedli."
Kozel je od strahu čisto otrpnil, oven pa se je tresel kot šiba na vodi. Potem je kozel začel razmišljati. Mislil je in mislil, dokler ni naposled rekel: "No, g. Oven, dajva si ponovno ogledati tisto volčjo glavo, ki jo nosiš v bisagi!"
Oven je izvlekel volčjo glavo, ko je kozel rekel: "Ne, ne to! Vzemi tisto večjo!" Oven je ponovno izvlekel volčjo glavo, seveda isto kot prej, saj je bila samo ena, ampak kozel je nadaljeval: "Ne, spet si narobe vzel! Tisto zagrabi, največjo!"
Volkovi so se začudeno spogledali, misleč, da ima oven bisago polno volčjih glav. Eden od njih je takoj vstal in rekel: "No, bratje, všeč mi je v vaši družbi, ampak zdi se mi, da enolončnica preslabo vre. Samo po drva skočim." Seveda se ni imel namena vrniti v družbo tako nevarnih gostov, kot sta bila oven in kozel.
Drugi volk je ravno tako razmišljal, kako bi se izmuznil. Naposled je rekel: "Enolončnica res slabo vre, najinega brata, ki je skočil po drva, pa še vedno ni. Grem mu pomagat!" In je tudi on odšel in tudi on se ni imel namena vrniti.
Tretji volk ni dolgo ostal sam. "Le kaj delata tako dolgo," je rekel. "Grem pogledat, kaj ju zadržuje!" Vstal je in se počasi oddaljil, ko pa je bil dovolj daleč, je začel teči, kolikor hitro je mogel.
Kozel in oven sta bila navdušena. Pojedla sta enolončnico, potem pa jo tudi onadva pobrisala.
Medtem so se trije volkovi pogovarjali: "Le zakaj smo se vsi trije tako prestrašili kozla in ovna? Saj smo vendar volkovi, močnejši smo! Pojdimo nazaj in ju pojejmo!" In so šli.
A ko so prišli do kurišča, so našli le prazno posodo, v kateri se je kuhala njihova enolončnica. To jih je še bolj razjezilo, zato so se podali na lov. Ni bilo dolgo, da so ju našli. Oba sta bila na drevesu, kjer sta si iskala varno prenočišče.
Najstarejši in največji volk se je ulegel pod drevo in jima začel kazati ostre zobe.
Oven se je zopet začel ves tresti od strahu. Nenadoma je izgubil ravnotežje in telebnil naravnost na volka. Kozel je ob tem zakričal: "Daj ga, oven, daj ga! Prinesi mi največjo glavo!"
Volk se je tako prestrašil, da je od vsega hudega zacvilil, saj je mislil, da ga je oven napadel. Podurhal jo je, kolikor so ga noge nesle, ostala dva pa sta mu sledila.
KONEC
