Mojca Pokrajculja je pometala hišo in našla med smetmi krajcar. Zanj si je kupila piskerček.
Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj pa je bil hud mraz in padala je slana.
Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene hišice. "Kdo je zunaj?" je vprašala.
"Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod streho!" je javkala.
Mojca Pokrajculja pa se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala: "Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne!"
"Šivilja sem,"je odgovorila lisica.
Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskerček. Legli sta in takoj zaspali. Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že spet trkalo na vrata.
Ko je Mojca vprašala, kdo spet trka, je zajavkalo:"Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izučen mesar."
"Ker nekaj znaš, le pridi k nama," je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskerček.
Iz spanja jih je spet zbudilo javkanje:"Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi! Burja brije, slana pada in jaz medved, zmrznem, če me ne spustiš k sebi."
"Kaj pa znaš?" ga je vprašala Mojca Pokrajculja.
"Čevljar sem," je odgovoril medved, Mojca mu je nato odprla vrata na stežaj.
"Danes pa res vso noč ne bo miru," se je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova začula trkanje in tarnanje.
"Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zmrzujem!" "Kdo pa si in kaj znaš," je vprašala gospodinja.
"Jaz sem, zajček. Šivati znam kakor krojač," se je glasil odgovor.
Nato je tudi zajček dobil svoj kotiček pod piskrčkom. Mojca Pokrajculja je bila že huda, ko je zopet nekdo trkal in stokal: "Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem več burje in slane."
Bil je srnjak. Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod streho, ko je izvedela, da je izučen drvar. Nato so vsi sladko zaspali.
Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene hišice. "Kdo je zunaj?" je vprašala.
"Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod streho!" je javkala.
"Šivilja sem,"je odgovorila lisica.
Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskerček. Legli sta in takoj zaspali. Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že spet trkalo na vrata.
Ko je Mojca vprašala, kdo spet trka, je zajavkalo:"Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izučen mesar."
Iz spanja jih je spet zbudilo javkanje:"Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi! Burja brije, slana pada in jaz medved, zmrznem, če me ne spustiš k sebi."
"Čevljar sem," je odgovoril medved, Mojca mu je nato odprla vrata na stežaj.
"Danes pa res vso noč ne bo miru," se je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova začula trkanje in tarnanje.
"Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zmrzujem!" "Kdo pa si in kaj znaš," je vprašala gospodinja.
"Jaz sem, zajček. Šivati znam kakor krojač," se je glasil odgovor.
Nato je tudi zajček dobil svoj kotiček pod piskrčkom. Mojca Pokrajculja je bila že huda, ko je zopet nekdo trkal in stokal: "Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem več burje in slane."
Bil je srnjak. Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod streho, ko je izvedela, da je izučen drvar. Nato so vsi sladko zaspali.
 |
stran 1 od 2 |
|
